Tam se pelje ponosni triumfator Avrelijan v cesarskem sijaju in vnuki pozabljenih Katonov in Brutov se mu klanjajo, kakor da časté božje bitje. Ali nad vso to ničemurno bliščobo visi tančica bojazni pred nekovim neznanim prevratom. Prav ta cesar je dal ‚večno mesto’, do sedaj varovano s tisoč in tisoč ščiti hrabrih junakov, ograditi z močnim zidom, dolgim nad tri milje, kakor bi slutil, da se dvigajo mladeniški narodi v daljnem vztoku na zmagovito preseljevanje v čarobno Italijo.