Naposled so ga hoteli na Kapitolu slovesno venčati; toda blaga usoda je odločila, da se pesniku, ki ni pel za svoje vrstnike, temveč za vse pozne rodove, spodobi lovorika na grob in ne na živo glavo. Tam na strani stojita moža, katerima je višja usoda posodila svoje zemljo ravnajoče žezlo. Starejši, ki si popravlja gube na svoji togi in lovoriko, krijočo plešo na glavi, to je Julij; drugi, majhen mož z na pol zapeto suknjo in z obnošenim klobukom, pa je Napoleon Bonaparte.