Drugi je Ovidij, ki je hotel poleg petja tudi pesniško živeti; zatorej ga je tedanja cenzura pregnala v tedanjo Sibirijo pri mrzlem Črnem morju. Tretji je Dante, ki je v nehvaležni domovini zgubil vse �rove’ in bridko tožil, kako žalostno je gor in dol stopati po gladkih stopnicah hladnosrčnih mogotcev. Najmlajši je Tasso, mož, ki se baje ni nikdar smejal, ki je goreče ljubil ledeno devico, ki je moral prvo hvalo in slavo svoje epopeje poslušati skozi omrežje temne ječe.