Nato poda Abadon Samoradu naočnike s steklom, na videz neprozornim, in nadaljuje: »Da nekoliko pojmiš, kako se gleda z breztelesnimi očmi, natakni te naočnike in videl boš marsikaj, kar te je nekdaj zanimalo, živo pred seboj. Tukaj sta prvič dve imenitni ženski, po času dva tisoč let narazen, obe prelepi, obe Lukreciji: starejša, ki si bôde nož v prsi, mučenka je za zvestobo in sramežljivost; mlajša, ki meša strup v pijačo, ta je navzlic vsej omiki in duhovitosti razvpita nakazen vseh nenravnosti. ‒