‒ Toda pustiva svetovje; megla pod nama se niža in razpršuje in iz nje že strme jutranjejasni vrhovi italijanskih gora kakor otoki iz morske gladine. Sedaj se nosiva vprav nad ognjenikom Vezuvijem.« Samorad, ki je motril robove, v dalji storžeče iz megle, kar osupne, ko ugleda pod seboj veliko okroglo goro v čistem sončnem siju in na nje vrhu očrtek ognjenikovega žrela. Tudi giblje se nekaj na gori.