Mislil si torej: ‚Svet me ne umeje,’ in zatekel si se zopet k tistim knjigam, ki ti obtežujejo um, ne da bi ga bogatile ‒ kakor se pijanec vrača k opojni pijači, da si uteši živce, pokvarjene po opoji. Več nisi bil sam svoj; zgubil si vero v sebe, da bi mogel doseči človeški namen; otrpnila ti je krepost, da boš kdaj vrl člen človeške družbe; in ni se ti zbudilo tisto blago častiželje, ki ne išče ljudske hvale, temveč činov, ki so sami na sebi častni. Samotaril si sredi človeške zadruge, kateri se ne moreš in ne smeš odtegniti.