Tam pa sem moral molčati in gledala je na to, da nisem zinil brzoustne šaljive besede, kakršno otroci radi povedo, kadar jih nos srbi, da jih potlej poslušalci, včasih celo rodite lji, pohvalijo, kako so duhoviti. Ako pa mi je ušla napačna beseda, naredila je mati, da sem odšel v svojo sobo, ne da bi bil kdo opazil, kdaj in zakaj. Tam me je pokarala, toda nikoli vpričo drugih ljudi, in me je poučila, kako naj se drugoč vedem ob taki priliki.