Ko ni več upa in je splošna sodba, da je moža zadela srčna kap, stopi Samorad izmed duri, zakliče: »Zdravo, vdova! Da se vidiva jutri!« in svatom: »Radost mi je, ostaviti vas, prepoštena gospoda!« ter se rogaje poklanja do izhoda, kjer izgine izpred oči, ne da bi ga zadeli kozarci in krožniki, katere lučajo razjarjeni svatje za njim. Ko zopet diha čisti zrak pod milim nebom, zazdi se mu, da mu samemu vrvi v glavi večja zmešnjava, nego je v svatovski dvorani, in želi si miru, da se odpočijejo živci in da se more zavedeti tega, kar se je dogodilo v malo urah.