Sedi za mizo! Uboga sva kakor nekdaj na gnojišču; in če nimava jesti in piti, pa se grejva ob spominu veselih dni in pasiva se ob načrtih boljše bodočnosti!« Samorad sede za dolgo mizo in se čudi, da v gostilni ni gostov, dočim je sedaj za razstave toliko tujcev v mestu, da marsikdo rad plača po dolar samo za trd stol, da more na njem presloneti dolgo noč.