hipoma priskoči k ženinu, kjer je že preveč rok, ki na vse načine poskušajo zopet zbuditi ugaslo življenje. Nekateri tekajo in begajo na vse strani; drugi kličejo zdravnika, katerega ni blizu; tretji glasno žalujejo; četrti trdijo resnega obraza, da je prezgodaj preminil ta zgledni poštenjak, in drugi zopet skrivaj pobirajo cekine s tal. Ko ni več upa in je splošna sodba, da je moža zadela srčna kap, stopi Samorad izmed duri, zakliče: »Zdravo, vdova!