Samorad se strastno postavi proti nji in jo zaman poskuša udržati za roko, proseč samo še trenutka in veleč svojim duhovom, naj njega in njo odneso na dom njega matere. Ali duhovi se ne ganejo; in ko vsa objokana in preplašena odpira vrata iz sobe v dvorano, prisopiha hlevnik, ki nosi danes navzlic pohlevni vonjavi črno suknjo in bele rokavice, ter zakliče, da se razlega po vsej dvorani: »Gospod je v utonil!« Učinek teh besed na ženina, ki je bil doslej zamaknjen v zlato in še bolj navdan strahu, da bi kdo iz poštene družbe ne popravil števila cekinov na svojo korist, bila sta žalost in zaeno veselje.