Živo so se pogovarjali slovenski in hrvaški vsevprek, pretresujoč najnujnejše življenjsko vprašanje: kako bomo odslej tešili glad, kje se bomo greli to zimo, ob čem bo živela naša deca v Evropi: v domovini, katera nam je tako daleč in brez denarjev nepristopna? Na preprosti klopi, pod drevesom, katero je že trosilo jesensko listje, poslušal je te nesrečnike mlad gospod, po licu njih rojak, in sodeč po obrazovnih potezah, ne manj gladen nego tolpa okoli njega. To je bil naš znanec Samorad.