Tam leže snopje in cepci na tleh, pa ni en mlatič se ne prikaže in ne odzove glasnemu klicu. Uvidevši neuspešnost vseh naporov, sede Samorad v perivoju za dvorcem v senco košatega drevja, kjer je nekoč s sedeval srečne srčne ure; in tam se brezvoljno vda mislim in slutnjam, ki so ga trapile vse dni po Cvetanini kazenski obravnavi. Vsi vemo, da Samorad takisto ni iznajdljiv v mislih, kakor ni trden in preudaren v svoji volji; vendar moram povedati vsaj nekaj, kar mu je rojilo po glavi.