No, prava sreča je, da ni prišel nadsodiški načelnik, kakor so bili zagnali prvi hrup.« »Čudno je pa vendar,« odgovori, »da je Binkoštnik, ko je ob navadni uri gledal skozi okno, prav razločno spoznal načelnika, da ga je potlej videl tudi v veži, da ga pa ni videl nihče drug. Povsod so ga iskali, povsod vpraševali, ali nihče ga ni videl in vsi pravijo, da se sedaj zdravi nekje gori na Koroškem.«