Ko pa stopi pred sodno mizo in poleg sebe zapazi Samoradovo lice, preobrazi se ji tako zavest zmagovitosti v skesano odkritosrčnost vse potrdi, kar je ravnokar razodel Abadon-Samorad. Nejevoljen šepet zašumi med poslušalci, osuplo se spogledajo sodniki in porotniki, državni pravdnik pa resno vpraša gospo, kaj jo je napotilo, da danes vse preklicuje, kar je prej izpovedala pod prisego, in ali se zaveda posledic takega ravnanja. Gospa odgovori, ne da bi se kaj obotavljala: »Ko sem videla mrtvega brata pred seboj, pokalo mi je srce od žalosti, da ne bom ničesar dedovala za njim.