Predsednik jo priljudno vpraša, kaj bi odgovorila na obtož bo. dostojno vstane in pravi z mirnim glasom, kakor vdana v usodo svojo, da ji vest ne očita ničesar in da pred in pred ljudmi ni kriva smrti gospoda. Predsednik jo mirno opomni, da je pred preiskovalnim sodnikom priznala svojo krivdo in da je sploh najugodneje za nje usodo, če tudi danes govori čisto resnico.