Samorad se zopet ustraši svojega obraza. Kakor je lice, katero mu očita mladeniška prikazen, zdravo, dobro in sočutno, tako je tisto, ki ga nosi Abadon, strastno medlo in utrujeno ‒ pokoja želeče, in Samorad bi gotovo slastno segel po prvem licu, ako bi smel voliti. Abadon upre togotne oči v prikazen; ta pa se ne gane, ampak govori obrnjena k Samoradu: »Najprej vedi, da ta zli duh, ki se je sedaj prismradil semkaj, nima moči do mene in tudi do tebe ne, dokler mi pustiš, da govorim s teboj; torej odpri besedam mojim ušesa in srce!