Zopet te hočem opominjati; toda vrniva se najprej v istinitost 19. stoletja in posetiva mojo in tvojo rodno hišo.«
Samorad gleda očito vesel domači dvorec, ki še vedno kaže blaginjo in okusni red svojega gospodarja, drevje, upognjeno pod ovočjem, trsje, polno zažetega grozdja, kozolce, s snopovi, in povsod vesele obraze ter vidni blagoslov božji. Na misel mu pride huda ura ob požaru njega pristave, katero vidi danes nepoškodovano.