Dočim tako omahuje, jame se megla gostiti in iz nje zrase človeški stas, ves podoben Samoradu, kakršen je bil pred štirimi leti v cvetju in zadovoljstvu zlate mladosti. Samorad se preplaši in zakliče: »Kdo si, zlobni duh, ki me trpinčiš, očitajoč mi nedolžno moje lice iz dobe vzorov in blagih želja?« Prikazen odgovori: »Nisem zloben duh, ako ti očitam dobo, ko še nisi poznal kesa in obupa ...