Bilo je tudi v poslednjih evropskih dobah genialnih državnikov, ali vsak je bil kaj skoro spodrinjen. Zavist tekmecev, krik nasprotne stranke in obča bojazen pred novimi idejami, vse to mu je izvilo krmilo iz rok. Vedno dobro pa so državno umetnost pogodili gladki možje navadne čelne visokosti, ki se, kar se tiče njih zmožnosti, niso dvigali nad sredomernost, dasi so za občudovanjem samega sebe.