Po kratki hoji v temi se jima odpre krasna, z vijolasto in rumenkasto lučjo razsvetljena votlina, katere prostornost daleč presega vse enake zgradbe devetnajstega stoletja. Tu notri se bavi množica ljudi v krinkah in brez njih z opravki, katerih rokodelstvo in namen sta Samoradu popolnoma nova. Toda opazovati mu ni môči; ves truden sede v naslanjač in takoj ga objame nekakova nezavest brez sanj.