Po malem pa polega ta burnost in Samorad razločuje pod seboj zemeljsko površino. Zanima ga bohotna hrastova šuma, sredi nje, kalna reka z mnogimi strugami in med temi strugami in soparnimi mu žami razvalina mesta v velikanskem razmerju. Nehote se spusti med te podrtine in sede na vrh razpokanega zvonika, s katerega lahko opazuje razsežno prežalostno okolico, ki je vsa mrtvotiha, brez sledu človeškega bivanja.