Samo domači pes veselo zalaja in skoči k znanemu gospodu; toda žalostno cvili in išče potlej sledu, ko se dá Samorad neviden in netehten prenesti v svetlo svatovsko dvorano. Ondi nepovabljeni svat seveda precej zapazi, da zanj niso pogrnili mize, niti mu pripravili sedeža. Séde torej na peč in prav hvaležen je za ta prijetni sedež, s katerega ga pač ne spodi nihče.