Četovodja je ondi, neviden prebivalcem tistega oddelka, viden pa našim potnikom, sedel v visoki travi in ves zamaknjen zrl v venec osemnajstletnih, lepoličnih mladenčic, ki so pojoč plesale kolo v senci velike. Plahtalič ga potrkne na rame; četovodja pa se oglasi: »Glejte te divne prikazni! Nam so podobne, vendar si ne morem domisliti in nikoli se mi ni sanjalo, da morejo tako krasna bitja zrasti pod našim nebom!