se niso oteli frankovskega jarma, in kakor poje, ‚od tod samó krvavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčije’. Kralj naših pesmi in pravljic nam je Gubec iz Zagorja, tisti kmetski kralj, ki je bil o završetku ‚selske bune’ posajen na razbeljen železni prestol in ovenčan z razbeljeno železno krono. Slovanska usoda je čudno pletla zgodovino na jugu, da sta se brata po rodu in jeziku in soseda, in, vedno odtujevala drug drugemu.