Samorad in Plahtalič si izbereta vsak svojo skalo izmed groblje, v kateri je često cepila in krušila strela. Slovogoj pa stopi na najvišji rob, obrne se proti vzhodu, krepko si vzravna telo, katero je bilo prej videti sloko in šibko, in na slovesno-resnih potezah razvnetega obličja mu ni več sledu suhoparnega jezikoslovstva in mátore starosti. Molče se zamaknejo vsi trije v divni razgled.