Prosim torej, gospod Slovogoj, zamolčite iz svojih povesti vse, kar bi se morda tikalo ljudi z Veselinovim imenom; vse drugo pa smem in želim poslušati.« Slovogoj blagovoljno izusti: »Jako mi ugaja, da morem v svoji povesti ustreči obema častitima gospodoma. Kar sem videl in čital slovenske zgodovine, v nji poznam pač preveliko, a nobenega.