Slovogoj jih zadovoljno gleda in pravi Samoradu: »Odkar sem se razstal z ljudmi, od tedaj so mi te ujede vsakdanje družice. Privadili smo se drug drugemu in po dolgi vaji so se ti silni ptiči ukrotili mojim poveljem. Store in prineso mi, kar jim pokažem, in tako so umni, da skoraj govore.