Narod je umrl, toda po vsej pravici bi moral živeti še dokaj stoletij. Jaz edini sin tega naroda pa sem ostal kakor nekakov strašilen spomin, kakor knjiga v knjižnici, pisana v pozabljenem jeziku; a po prirodni pravici bi moral že davno umreti.« Samorad seže starčku v roke in pravi ginjen: »Oprostite nama, blagi gospod, da sva vam prizadela bridko uro žalostnih spominov!