Možu se zaiskre oči in vesela rdečica mu šine v lice. Z glasom, prav krepkim za tako starost, odgovori: »Bog te sprimi, ljubeznivi rojak, ki si me po stoletjih zopet razveselil z milim zvokom jugoštajersko-zagorskega narečja iz devetnajstega stoletja! Prosim vas, gospod, ponovite še enkrat počasi svoje besede, da razločijo topa moja ušesa nadrobno, ali pravilno po svojem narečju izgovarjate naglašeni svoj a (š) in svoj u (ü) in ali zavijate bolj panonski ali bolj karantanski.«