Rešitev že morda dohaja.« In prav takrat ugleda Samorad v megleni dalji čoln, v katerem veslata dva ribiča proti njemu dol po. Odgovarja pa drug notranji glas: »Čutara je moja, ne Abadonova; če me zebe po vsem životu, zakaj bi se ne ogrel s požirkom; prej me je ta pijača ogrela, zakaj bi mi sedaj škodovala?«