Kakor senca pred soncem se razidejo ječa, in mož s Samoradovim obličjem; zopet je samota in praznota okrog in okrog; Samoradov duh pa zopet dvoji, kaj je bilo v teh prizorih resnica, kaj slepilo; priti ne more do jasnega razsodka. Če zopet misli, da je v ječi, zopet jo uzre med mračnimi zidovi; če misli, da je doma na svoji graščini, takoj jo vidi, da se pojoč šeta po vrtu in povija cvetice v šopek; in če misli, da je na cesti, zopet jo vidi na progi proti Zagrebu ... Če obrača pozornost sam na svojo osebo, zdi se mu, da stoji na razvalinah gradu Cesarvara nad Klanjcem in da ondi motri znane domače kraje, ki se niso spremenili.