Živahno govorita: mož s popolnoma Samoradovim glasom, ženska tako, kakor istinska. Kaj se pomenkujeta, pa Samorad ne more umeti, in ko Abadona vpraša, kako se plete Cvetanina pravda, ne zmeni se nihče za to vprašanje, kakor bi nihče ne bil čul ničesar. Kakor senca pred soncem se razidejo ječa, in mož s Samoradovim obličjem; zopet je samota in praznota okrog in okrog; Samoradov duh pa zopet dvoji, kaj je bilo v teh prizorih resnica, kaj slepilo; priti ne more do jasnega razsodka.