Morda umre od gladu, do omaganja čakajoč pomoči na bregu ali na vejah krepke topoli; morebiti ga odnesó in utope valovi rastoče povodnji. Zgolj smrtni strah brez rešilne misli. Ko mu tako brezupnost in kesanje pretresata dušo, mraz pa utrujeno, lačno telo, ozre se na zvezdo večernico in na visoko, nemo nebo in zaželi si, da bi po dolgem času zopet molil zaupno in goreče, kakor nekdaj v detinskih letih ob večernem zvonjenju v materinem naročaju, in da bi od izprosil pomoči, katere mu ne more prinesti zemeljska sila.