Samorad bi bil pritegnil temu staremu reku, ko se je z upravnikom Plahtaličem razgledaval po najlepših trgih in cestah, ko se je potlej kot bogati baron Veseljenko odlikoval v dvoranah gospoda Padelesa in ko je naposled na javnem veselišču motril radostno rajanje in razgrajanje francoske mladine. Sedaj pa sedi v medlo razsvetljeni sobici na trdi klopci za durmi, ki se odklepajo samo zunaj, in Pariz mu je kraj najbridkejše žalosti. Siromak premišlja, kako pomilovanja vredno se je preobrnila njega usoda.