Tam se Abadon obrne k Samoradu s porogljivo opomnjo: »No, dobro se baviš v Parizu! bi bila jako zadovoljna z nocojšnjim tvojim vedenjem! Prav takšen si kakor ‚’ vašega pesnika, ‚ki naprej brez miru svoj čoln drvi’, ko so se valovi morja razdelili in so se iz njih prikazala morska dekleta. Tudi za teboj bi se lahko klicalo: ‚Zgubljen je, vtopljen, se bojim’, da te nisem še o pravem času otel skal in viharjev.«