se mu je zdela v svoji žalosti nadvse lepa in divna. Izražala je svoje misli in svoja čustva tako odkritosrčno in s tako izbrano dostojno besedo, da je bil Samorad uverjen, kako nje duh visoko nadkriljuje njegovega duha. Temne oči so ji sijale tako mirno, da se mu je zdelo, kakor bi gledal skozi nje v globočino nje preblagega srca in kakor bi v tem srcu iz nočne žalosti odseval nekov, ki obeta, da Samoradova podoba počasi zakrije spomin na bledega moža.