Ta mladenka je bila vdova, tista žena, ki jo je dal Abadon Samoradu videti na čarobne naočnike kakor ženo mladega gospoda, obešenega v parku njiju dvorca, ko sta bivala v Monaku. Bila je čudovito lepa žena; in iz oči v oči je gledana dokaj mičnejša nego tisto jutro iz dalje od Monaka do Karpatskega prigorja.
Govorica se je razvila in ogrela ter je skoraj tekla kakor med starimi znanci.