Bankirjeva soproga, ki se je delala nekaj bolj omikano, nego li je njen mož, pripovedovala je baronu Veseljenku med drugim, da je nekoč videla črnogorsko poslanstvo iz Ilirije, da so Črnogorci tako lepi ljudje kakor on, da še niso pozabili francoščine iz dobe prvega Napoleona in da se je njih prelepi narodni res kar čuditi. Bogata mora biti tista Črna gora! Čudila se je ilirskemu narodnemu plesu »čardašu«, in hvalila glasbeno umetnost »čeških bratov« (»frères Bohémiens« se na Francoskem zovejo Cigani), ki so čarobno igrali narodne plese Ilircev in sosedov jim, junaških.