Sonce posije na posteljo, v kateri spi in jedva diha lep mladenič bolestnovnetih lic. Pri postelji sedi negibno kakor kip postaren gospod, ki na videz tudi spi; sončna svetloba ga predrami. Naglo vstane, položi spečemu bolniku roko na čelo ‒ in zdajci se tudi ta predrami čil, čvrst in boder.