Kar priteče mlada, lepa ženska, vsa v glasnem joku, zgrudi se na tla in se okleplje nog obešenčevih, ki se skoraj dotikajo tal. Abadon se obrne k Samoradu in reče hladno: »Ni prav vljudno, da je ta gospodič porabil baš najin gaj za poslednji pojav svojega zemljevanja; vendar mu ne zamerim. Tebi je hotel prikazati hvalo, da si mu nocoj izigral ves imetek.«