Abadon in Samorad se zopet šetata med magnolijami, in cipresami ter prideta do platane, pod katero sta sinoči gledala na morje. Samorada spreleti groza in noge mu obstanejo: na krepki veji te platane visi na konopcu mlad, lično oblečen gospod! Kar priteče mlada, lepa ženska, vsa v glasnem joku, zgrudi se na tla in se okleplje nog obešenčevih, ki se skoraj dotikajo tal.