Toliko da škatlico vtaknem v žep, že stoji Abadon pred menoj in zakriči: ‚Zaklad je moj! Ti pa se poberi nazaj v Monako in tam mi služi dalje, kakor da mi do sedaj nisi odslužil ničesar.’ ‒ Potlej nakopiči nad zaklad ogromno gomilo samih črnih skal ‒ ne vem, od kod jih je vzel ‒ prime me za peto leve noge, tira me po zraku in spusti sredi tega na tla.«