Samorad pa ostane pod platano v mamečem samozadovoljstvu, veseleč se krasnega večera in snujoč si zlato bodočnost. Kar stopi in sede brez povabila k njemu suhi gospod oskrbnik, tisti zakladokop, ki je bil pred nekaj urami prepuščen tigrom in gadom v himalajskih prepadih. Drugoč bi bil Samorad zbežal pred takim podlim značajem; sedaj pa ni umaknil roke, ko je segel vanjo preprijazni prišlec in ga pozdravil kakor tovariša v službi velemožnega nadzemljana Abadona.