Samorad skoro začuti čarodejno moč te smotke in začne zopet svetle gradove zidati v oblake sebi in, s katero se domišlja skoro združenega: »Nedolžna je; sodišče je ne more soditi po krivem, tudi moja vest je čista; zakaj pri nobenem činu me ni vodil zloben namen, odkar sem otet savskih vrtincev.« Prav živahno se je razgovarjal in toliko razveselil, da se je zdel Abadonu opomin umesten, naj kadi to redko smotko počasi, kolikor more. Ko je bil večer najrazkošnejši in je vonjav, hladeč vetrič krotko duhnil od zagorja proti morju, vstal je Abadon, rekoč, da gre uživat svoje spanje.