»Če hočeš, pa mu povej; če pa nečeš, pa drugim pravi, da bo zvedel!« Omahneta je obšlo skrivno veselje. Molčal je nekoliko časa in zbiral svoje misli, kako bi se najbolje sporazumel s fantom, s katerim sta, to je sedaj vedel, v eni točki enih misli, namreč v tej, da Topolščaku ne privoščita kaj dobrega ‒ saj ženitev, katero je tako spešil, morala je biti dobra zanj.