Bil je šepavi Gotard, ki je bil šele ob Tomaževem pozdravu zapazil, da je sedel poleg stričevega hlapca. Vstal bi bil zopet rad, kajti vse, kar je prihajalo od strica ali mu je bilo vsaj v obližju, zdelo se mu je sovražno. Naposled je nekaj zamrmral, česar ni mogel umeti.