Ni se nam ohranilo poročilo, kaj in kako sta besedovala in ukrepala ta dva moža skoro poldrugo uro, kajti toliko časa se je po deklinem računu mudil pri; le to je gotovo, da je dobil mešetar še dober zajtrk ‒ meseno klobaso in vina, kar je najvišje cenil ‒ in da sta se oba moža ločila jako prijazno. »Kako posebno kupčijo morata imeti,« uganila sta hlapca in dekla, razpravljajoč v hlevu ta nenavadni, važni dogodek.
VII Omahné se je oglasil istega dopoldne zopet pri Topolščaku ter nosil stari svoj obraz, pospravljal po dvorišču, pomagal pri tujcih in delal, kakor je bila tam že večletna navada.