Drugega dne si je dolgo časa oči ter se čudom čudil, prebudivši se v prijazni, lepo pobeljeni sobi, v katero je skozi dokaj visoka okna sijalo žarno jutranje sonce. Kaj enakega se mu že dolgo ni bilo pripetilo ‒ da bi se bil prebudil v sobi in na snažni postelji ‒ in mislil je, da se mu sanja. A ko se vzkloni polagoma in skozi okno ugleda široko Topolščakovo dvorišče, jelo se je tudi v njegovi glavi nekoliko svitati.