Vračali so se s sejmov s Štajerskega in Ogrskega in med njimi, večinoma mešetarji, imel je prvo besedo naš znanec. Možje so bili baje dobro opravili in nihče se ni branil vreči svojo petico za vino. Sredi glasnega razgovora krikne zdajci mimo gredočemu krčmarju: »I, kje pa spi danes tista tvoja kljusa, tisti, ki ga rediš na svojo škodo ‒ in paseš?«